Kreditna pogodba v švicarskih frankih je brez pravnega veljavnostnega učinka, kar je bilo potrjeno s pravnomočno odločitvijo Vrhovnega sodišča RS. Ker nična kreditna pogodba v valuti švicarski frank (CHF) ne proizvaja pravnih posledic, nobena od vpletenih strank nima pravne osnove za izpolnitev zahtevka. Oseba, ki je izpolnila obveznosti na podlagi nične pogodbe, je v resnici izvršila nekaj, česar ni bila dolžna, zato ima zakonsko pravico zahtevati povračilo preko kondikcijskega zahtevka. To pomeni, da ima od banke pravico zahtevati povrnitev izpolnjenega. Posledično se izplačilo posojene glavnice in vračilo vrednosti zneska glavnice medsebojno izničita ali kompenzirata.
V sodbi II Ips 8/2022 VSRS je Vrhovno sodišče RS izpostavilo, da kljub pričakovanju, da bo finančna ustanova v določenem ekonomskem ciklu dolgoročno doživela apreciacijo, to ne more biti samoumevno tudi za povprečnega potrošnika. Julija 2006 je Banka Slovenije poslala dopis poslovnim bankam, v katerem je zahtevala jasno informiranje komitentov o tveganjih posojil v tuji valuti, poleg tega pa je zahtevala, da morajo kreditojemalcem najprej ponuditi produkte v evrih.
Čeprav iz teh pojasnil ni bilo mogoče natančno napovedati gibanja tečajev, je iz poročil razvidno tveganje dviga vrednosti franka v primerjavi z evrom, kar lahko privede do negativnih sprememb za potrošnike. Sodišče EU je že zavzelo stališče o nepoštenih pogodbenih pogojih, vključno z zahtevami po jasnem jeziku in zadostnih informacijah za potrošnike.
Po stališču Sodišča EU je ključno, da lahko potrošnik oceni ekonomske posledice pogojev in sprejme informirano odločitev. To vključuje informacije o spremembah menjalnih tečajev in tveganjih pri kreditih v tuji valuti, še posebej, če potrošnik ne prejema dohodka v tej valuti. Sodišče RS je glede reševanja sporov s strani kreditojemalcev upoštevalo sodno prakso Sodišča EU.
V zvezi s tožbo glede kreditov v švicarskih frankih se poudarja, da je pogodba nična zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot. Pomanjkljiva informiranost potrošnikov ob sklenitvi pogodbe je privedla do tega, da so nosili breme tečajnega tveganja ob devalvaciji nacionalne valute v primerjavi s frankom. Kljub opozorilom Banke Slovenije in poudarku na informiranju potrošnikov v evrih slednji niso bili ustrezno seznanjeni z ekonomskimi posledicami svojih odločitev.
Sodišče EU poudarja, da mora presoja nepoštene predpostavke temeljiti na resnem neravnovesju v informiranosti med potrošnikom in banko ob sklenitvi pogodbe. Če banka pozna tveganja, vendar potrošnika o njih kljub temu ne obvesti, gre za neravnovesje informacij. Potrošnik ima pravico do vračila, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če je pogoj razglašen za nepoštenega.
Skupaj s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-520/21 je poudarjeno, da ničnost kreditne pogodbe pomeni, da nobena stranka nima pravice do izpolnitvenega zahtevka. Potrošnik lahko zahteva vračilo vsega, kar je neupravičeno plačal banki zaradi nepoštenega pogoja, in ima pravico do zakonskih zamudnih obresti.